Ljudje odprtih src:  Slovenski misijonarji o sebi

Knjiga Dr. Zvoneta Žigona o tako važni tematiki kot je slovensko misijonarstvo v  današnjih dneh je le ena od njegovih treh razprav ki so izšle v seriji  Migracije Instituta za Slovensko Izseljeništvo ZRC SAZU.  Za mnoge, ki podpirajo in so v stalnih stikih z misijonarji in misijonarkami že dolga leta, zapisana poročila morda ne bodo povsem nepoznana.

Dr. Žigon je v obsežnem pismu misijonarjem razložil načrt svoje razprave, zakaj se je posvetil temu delu in navedel v celoti 23 jasnih vprašanj, kakšne podatke si prizadeva zbrati za svojo študijo (str. 121-125).  V knjigi najdemo deset prispevkov posameznih misijonarjev, ki odgovarjajo na  Žigonova vprašanja:  Kongo - Anton Pučnik; Madagaskar - Janez Puhan in Janko Slabe; Indija - Marija Sreš in Marija Leskovec; Bolivija - Franci Pavlič; Turčija - Martin Kmetec; Ruanda - Vesna Hiti; Benin in Togo - Jožef Pepi Lebrecht; Egypt - Gabrijela Koncilija in Elizabeta Likar (str. 126-222).

S kakšnimi razmerami se misijonarji so-očajo pri svojem verskem in karitativnem delu, z lahkoto zaznamo že po odgovorih. Prvi vtis je, da se je vsak odločil za ta cilj svojega življenja s trdnim prepričanjem dati prav vse v pomoč so-človeku.  Na drugem mestu je prepričanje, da nadrejeni nudijo novim misijonarjem vse možnosti k njihovi življenski odločitvi.  V poštev pridejo tudi želje, v katerih misijonih naj bi bili nameščeni in skrbna priprava za pripravljenost vsake misije.  Prvi koraki za novodošle so običajno pod skrbnim vodstvom predhodnikov ali predhodnic, pa naj bodo ti slovenske ali drugih narodnosti.

Za vsaj skromno podobo, kaj povedo »Slovenski misijonarji o sebi,« se najprej posvetimo poročilu sestre misijonarke Vesne Hiti iz Ruande.  Ta nesrečna dežela je pretrpela tragične poboje med plemeni Hutu in Tutsi leta 1952 z ogromnimi žrtvami, in ponovno proti koncu leta 1972.  Sestra Hiti nam nazorno nakaže ponovitev teh medsebojnih pomorov ob času njenega misijonarjenja v tej deželi 1994 leta.  Ko bralec sledi pripovedi o pomorih, so notranje bolečine teh sester očitne in jasno nakažejo kolika mera požrtvovalnosti in globoke vere teh sester je zvezana z nesebično predanostjo v pomoč so-človeku. 

Kot drugi primer navedemo poročilo iz Bolivije, misijonarja Francija Pavliča s povsem drugačno podobo misijonarjevih težav.  V izredno težkih, večkrat skoraj nerazumljivih socialnih razmerah ali skoraj popolni odsotnosti teh, je misijonar Pavlič naletel na mnoge nepremostljive zapreke pri oznanjevanju Jezusovega poslanstva.  V doglednem času mu ni bil omogočen niti kakšen drobec tistega, kar je bil njegov cilj, ki ga je tako lepo opisal z besedami, »ljubezen do ubogih, zavrženih, pozabljenih, izrinjenih na rob družine« (str. 153).  Misijonar Franci Pavlič je zaradi izčrpanosti umrl leta 2005, star komaj štirideset let. 

Vednost razumevanja misijonskega poklica nazorno podajo v pismih tudi ostali misijonarji in misijonarke, ki so obsežno odgovorili na Žigonova vprašanja.  Imena teh so navedena v tem dopisu zgoraj v uvodnih besedah.

Kakšna je razlika Žigonove študije od drugih zapisov in knjig o misijonarjih in misijonih?  V Uvodu na str. 18 avtor povdarja, »da se v 'svojem' delu knjige nisem spuščal v zame nevarno prostrane vode religiologije in misiologije, pa tudi ne v vrednotenje, smisel, oziroma upravičenost misijonarstva kot dela akulturacijskih procesov (»prenašanje vrednostnih sistemov iz ene v drugo kulturo«, [opomba 3, str. 11]).  Raziskava » se skuša osredotočiti predvsem na misijonarja kot posameznika, kot pripadnika določene kulture, v tem primeru slovenske, sredi neke povsem druge.«

Na začetku članka, »Izbira in potek študije« (str. 42), Žigon navaja pomisleke in dvome o izvirnosti svojega znanstvenega dela s skrbjo, da ne zaide od svojih smernic v smer »karitativnosti« in socialnega delovanja.  Ti pomisleki so ga navodili, da se je odločil na povabilo misijonske sestre Danice Sever prebiti nekaj časa med Inuiti v severni Kanadi in tako doseči z »opazovanjem in udeležbo« kar najbolj točno razumevanje misijonskega življenja, prizadevanj, in prilagoditev okoliščinam in drugim kulturam.  S tem bi osebno dojel in občutil v kratkem času na »terenu« v kakšnih razmerah deluje na primer ena misijonarka, za mnoge od nas med skoraj popolnoma neznanimi ljudstvi.

Dva tedna, kot pravi Zvone Žigon, sicer nista dovolj za vtopljenje v kulturo in posebnosti povsem nepoznane etnične skupnosti, poleg tega zelo daleč od civiliziranega sveta.  Za ta dvo-tedenski obisk pri Inuitih v severni Kanadi si je Žigon zadal nalogo, da dobi »delni pogled tako v inuitsko kulturo kot v delo misijonarke.«  Ko opisuje svoje bivanje na tem misijonu v velikonočnem času 2004 leta, njegovih srečanj z ljudmi, z opazovanjem njihovega življenja v zvezi z misijonom s. Dorice Sever, je to branje več kot poučno.  Razumeti preteklost in sedanjost kulture, ki se veže na tradicijo, obenem pa pod silo zunanjih vplivov počasi prejema vpliv in življenske navade novih priseljencev, z dostopom do invencij modernega sveta, se to ljudstvo znajde v dvojnosti posebne vrste.  To dvojnost Žigon primerja z dvema ledenima ploščama, ki se pogosto ali oddaljujeta ali pa približujeta druga drugi.  Ta osebna spoznanja z misijonom in njegovim nerazdružlivim okoljem označujejo pot avtorjevih poskusov dojeti bistva misijonskega dela vsaj v enem, vsekakor ne tipičnem primeru teh misij.

Že v uvodnih besedah avtor opredeli nekaj pojmov, ko si prizadeva pojasniti glavne pojme svoje razprave:  izseljenstvo, misijonar, laiški misijonarji, in identiteta.  Čeprav bi o tem ali onem pojmu lahko še nadalje razpravljali, je razlaga teh pojmov ključni element za premišljevanje v zvezi s pismi in drugim besedilom, ki so ga prispevali misijonarji iz zelo različnih dežel po svetu.  Zanimiva je tudi zgodovina slovenskega misijonarstva, povzeta na kratko, ki nakaže razliko med zgodnjimi misijonarskimi podvigi in misijonarstva današnjega časa.

Vsebina razprave, obseg preko več kontinentov, poročila o socijalnih razmerah v mnogih delih sveta, in koliko pomoči in upanja prinašajo misijonarji med zapuščena ljudstva, so vsaj nekateri razlogi za priporočilo prevoda te knjige v angleški jezik.  Poleg mnogih Slovenk in Slovencev vseh mogočih poklicev, so Slovenski misijonarji in misijonarke prvi ponesli in še vedno prinašajo v oddaljeni svet marsikatero drobtinico, ki so last našega, čeprav majhnega naroda.

Dr. Žigonovo znanstveno delo o misijonarjih prinaša dvoje.  Najprej izredno zanimivo in informativno branje o delovanju, prizadevanjih, in dosežkih slovenskih misijonarjev in misijonark daleč proč od domovine med popolnimi tujci.  Kot znanstvenik pa si Žigon tudi prizadeva ustvariti razumevanje, v kakšnih okoliščinah in pod kakšnimi pogoji se morajo misijonarji truditi, da poleg vsega mogočega v pomoč ljudem kamor so prišli oznanjati vero Jezusa Kristusa, lahko dosežejo vsaj nekaj tistega, kar je njihova bistvena želja in naloga.

Dr. Zvone Žigon v svoji razpravi jasno predstavi, potrdi, in spregovori o požrtvovalnosti, pa tudi o trpljenju, dvomih, in vprašanjih, ki težijo misijonarje in misijonarke.  Kakšno pa je avtorja  Zvoneta Žigona mnenje o misijonarskih prizadevanjih in žrtvah, sam jasno nakaže že v naslovu svoje študije, ko je izbral za naslov tri zelo pomembne besede, »Ljudje Odprtih Src.«

Metod M. Milač
Syracuse, New York
5. julija 2009